Analitična psihologija pristopa k psihoterapiji in globinski analizi v obliki, ki jo je uveljavil švicarski psihiater C. G. Jung. Kot jo je prvotno opredelil Jung, jo odlikuje osredotočenost na zvrst simboličnih in duhovnih izkušenj v človekovem življenju. Ta sloni na Jungovi teoriji arhetipov in obstoju globokega psihičnega prostora ali kolektivnega nezavednega. Po izvirnem raziskovalnem delu je Jung v svojo tradicijo vključil tudi ugotovitve iz drugih disciplin in šol poglobljene psihologije, zaradi česar je analitična psihologija živahno in rastoče polje preiskovanja ter terapevtskih inovacij.

Cilj Jungove analize je tisto, kar je sam Jung imenoval individuacija. Individuacije ne smemo zamenjevati s preprosto individualnostjo ali ekscentričnostjo.

Individuacija se bolj nanaša na doseganje večje ozaveščenosti o dejavnikih, ki vplivajo na to, kako se človek nanaša na celoto svojih psiholoških, medosebnih in kulturnih izkušenj. Jung je določil dve globoki ravni psihološkega delovanja, ki ponavadi oblikujeta, obarvata in včasih ogrožata človekovo izkušnjo življenja. Skupaj s Freudom je Jung spoznal pomen zgodnjih življenjskih izkušenj, ki jih je označil za osebne komplekse, ki izhajajo iz motenj v človekovem življenju, vse pa najdemo v osebnem nezavednem. Jungov poseben vpogled pa je bilo njegovo spoznanje, da na nas vplivajo tudi dejavniki, ki so zunaj naše osebne izkušnje in imajo bolj univerzalno kakovost. Ti dejavniki, ki jih je imenoval arhetipi, tvorijo kolektivno nezavedno in dajejo obliko kulturnim pripovedim, mitom in religioznim pojavom.

Namen analitičnega procesa je, da te dejavnike, tako osebne kot kolektivne, privede v zavest. Tako lahko posameznik bolj jasno vidi, kakšne sile delujejo v njegovem življenju. Implicitno je v Jungovem razumevanju arhetipov predvsem občutek telosa oziroma cilja, kamor je mogoče usmeriti svoje življenje. Vloga analitika je pomagati olajšati proces individuacije analizanta ter jo ali ga spremljati na njeni oziroma njegovi osebni poti. (vir: https://iaap.org)