Danes psihoterapije sestavljajo številne teorije in pristopi, vendar mnogi psihoterapevti menijo, da so v psihoterapiji ključni naslednji dejavniki: pozitiven delovni odnos, dostop in raziskovanje čustev in zahtevnih miselnih vzorcev ter vedenjske spremembe.
Psihoanalitična psihoterapija se je razvila izven psihoanalize. Velikokrat jo tudi zasledimo pod različnimi poimenovanji, kot so to vpogledno usmerjena psihoterapija, psihodinamska psihoterapija, intenzivna, poglobljena ali pa ekspresivna psihoterapija. Pomemben zagon za njen razvoj je bil praktičen: razširiti dostopnost psihoanalitične teorije in kliničnih praks, ki so se razvijale v več kot 100 letih, večjemu številu posameznikov s širšo paleto težav in simptomov.
Psihoanalitična psihoterapija je empirično potrjeno zdravljenje, ki temelji na bogastvu in globini psihoanalize. Razlikuje se v tem, da se srečanja običajno pojavljajo manj pogosto, od 1 do 3 krat na teden, v nasprotju s 4 do 5 krat na teden pri psihoanalizi. Pacient običajno sedi na stolu in terapija poteka “iz oči v oči”, za razliko od psihoanalitičnega settinga, kjer pacient leži na kavču.
Psihoanalitična psihoterapija se osredotoča na temeljna vprašanja pacientovega življenja in osebnosti. Raziskuje notranje življenje pacienta z namenom povezovanja, sprememb in rasti. To lahko dosežemo s kreativnim postopkom interpretativnega dialoga med terapevtom in pacientom. V takšnem dialogu oba prispevata k odkrivanju, kako pacient razmišlja, čuti in se obnaša. Psihoanalitična psihoterapija je razširjena praksa in je uspešna pri zdravljenju velikega števila posameznikov s širokim razponom težav. V psihoanalitično psihoterapijo vstopajo tudi posamezniki, kjer jim bi bil klasični psihoanalitski setting tudi najbolj primeren, vendar si ga zaradi pogostosti obravnav finančno ne morejo privoščiti ali pa se časovno zavezati.
Več avtorjev je psihoanalitično psihoterapijo opisalo kot obstoječo ob kontinuumu. Na ekspresivnem koncu kontinuuma je zelo podobna psihoanalizi, s poudarkom na skritih pomenih, preteklih izkušnjah in odnosu med pacientom in terapevtom. Na podpornem koncu kontinuuma pa je zasnovana za zdravljenje zelo bolnih posameznikov ali tistih, ki so v akutni krizi, kjer terapevt nudi večjo podporo in se osredotoča na zdrave mehanizme prilagajanja in obvladovanja. (Vir: https://torontopsychoanalysis.com/)